Viličarji, katerih primarna naloga je premikanje tovora v notranjih oziroma zaprtih prostorih, morajo poleg splošnih predpisov izpolnjevati še nekaj dodatnih pogojev. Le tako lahko prejmejo certifikat ustreznosti, ki omogoča njihovo nadaljnjo distribucijo, prodajo in uporabo. Nujno je, da je viličar za notranjo uporabo električni viličar. Motorni viličarji na dizelski ali bencinski pogon izpuščajo strupene pline, med njimi ogljikov monoksid. Ta povzroča izgubo zavesti in zadušitev, zato je izpostavljenost izpušnim plinom motorja z notranjim zgorevanjem smrtno nevarna. Električni viličar teh težav nima, saj energija za njegovo delovanje izhaja iz baterij in med vožnjo ne oddaja nobenih plinov. 

Baterije, ki so značilni del električnega viličarja, zasedajo kar veliko prostornino tega stroja. Elektromotor primerljive moči je precej manjši, kot tisti na notranje zgorevanje, zato pač ostane več prostora za baterije. Ker je viličar namenjen dvigovanju čim težjih bremen, teža baterij ni težava, ampak celo korist. Težke baterije namreč predstavljajo protiutež tovoru, tako da ta ne more zvrniti viličarja. Skupna teža tovora, ki ga še sme dvigniti električni viličar, je zato lahko precej višja.

Gume za viličarje notranjega tipa so lahko precej trše od tistih, namenjenih za delo zunaj ali pa celo na terenu. V notranjih skladiščih so po navadi tla zelo ravna in čvrsta. Ravno taka tla so idealna za trde gume za viličarje. Stranski učinek, ki ga imajo gume za viličarje višje trdote, je v tem, da se viličar precej manj nagiba in manj tudi niha ob obremenitvah.

Nenazadnje pa se mnogi viličarji, prvenstveno namenjeni uporabi v zaprtih prostorih, uporabljajo tudi na zunanjih površinah. Če so le dovolj ravna in utrjena tla njihova uporaba ni noben problem. Mnoge prednosti glede natančnosti in tihega delovanja, ki ga zagotavlja električni pogon, se da v praksi prenesti tudi zunaj skladiščnih hal.