Če ljudje morejo in hočejo, ima vse smisel!

Da imamo druščina, zbrana v Športno kulturnem društvu Dober dan, Perovo, veliko (perovsko) srce in da premoremo tudi trdno voljo in zdravo pamet naših (perovskih) prednikov, je pravi odgovor na vprašanje, pred katerim smo se znašli prve dni novega leta, kako in ali sploh naprej, ko smo premlevali finančno in kadrovsko sušo društva.

Odločili smo se: moremo in hočemo in ta Perovski list to potrjuje.

Pomagal je entuziazem. Čustvo, ki izhaja iz grške besede enthousiasmos in dobesedno pomeni - navdihnjen od Boga. Znani ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je povedal: »Navdušenje je eden najmočnejših motorjev za uspeh. Ko nekaj delaš, delaj to z vsem svojim srcem. V to vloži vso svojo dušo. Vstopi v to z vso svojo osebnostjo. Bodi aktiven, bodi energičen, bodi navdušen in bodi zvest in dosegel boš svoj cilj. Nič velikega ni bilo nikoli doseženega brezentuziazma.«

V Perovskem listu pred vami se tako z navdušenjem popisujejo vsi perovski dogodki, z največjim na prvih straneh - z likofom in pripravo nanj, ob otvoritvi novega Perovskega mosta. Sledijo mu drugi dogodki, po časovnem zaporedju, kot so si sledili. Vsi meseca tja do poletja so popisani. Sledi jim prispevek, kaj je o Perovem pisalo pero Kamniškega občana. Perovski utrip Sveta krajevne skupnosti Perovo popisuje delo zaključenega štiri letnega mandata, iz krajevne skupnosti Novi trg pa smo dobili pisano razglednico iz nekega drugega obdobja, kot smo želeli. A je prva novotrška lastovica prinesla prvi pozdrav in obet, da ji bodo v prihodnje sledile nove in aktualne iz življenja kraja. Nov Perovski most smo postavili v središče krajevnega lista, zato vam ga predstavlja tudi investitor in krajanka, ki ga vidi kot »očarljivo princesko« ter potrka na zavest, da mora enaka usoda doleteti tudi grdega račka (Titanov jez) v njeni bližini. Zato bomo sledili njeni pobudi in na njegovo ploščad postavili novoletno jelko ter tako opozorili, da nam ni vseeno za njegovo usodo. In o tem pisali v naslednjem Perovskem listu.

O Zgornjem Perovem, hišnih imenih in zdravi kmečki pameti razpreda, kako je bilo in kako je, Zgornjeperovčanka, ki nikakor ni in noče biti Zgornjeperovljanka in čisto prav ima, saj je lahko eno ali drugo. Kritičnemu zapisu se nasmihajo mladi, starejši in nekdanji perovski obrazi, njihov entuziazem pa veje iz vsake izrečene in zapisane besede, zato vas ne bo pustil ravnodušnih. Kot se vas bo globoko dotaknila zgodba o ulični telovadbi s koreninami do pekla in vas pustila brez diha tudi popisana pot iz Perovega v Orahovo. Dve bralni poslastici je za Perovski list prispeval Miha Perovljan. Kako se dan v (keramični) učilnici zjasni, nam predstavlja Perovčanka z levega brega. Zadnje liste so popisale (perovske) hiše s poslanstvom, enega smo napisali v zahvalo našim podpornikom. Ta trenutek, ko se piše ta uvodnik, polni entuziazma pričakujemo le še Goranov prispevek.

Pa smo zopet pri začetku - entuziazmu. V prihajajočem letu 2015 vam ga iz srca privoščimo in prinašamo v sleherni perovski dom skupaj s tem Perovskim listom.

Ivana Skamen,
glavna in odgovorna urednica

Kdor čaka, dočaka...

... je star pregovor, ki velja tudi na Perovem, kjer smo težko dočakali novi perovski most čez Kamniško Bistrico in navsezadnje tudi novo številko Perovskega lista.

Že v prvi številki tega lista smo se spraševali: Le kdo bi vedel, kolikokrat so v preteklih stoletjih popravljali in obnavljali perovske brvi, ki so povezovale Zgornje in Spodnje Perovo?

Odgovor za dvajseto stoletje smo dobili v Perovskem listu za leto 2012 v prispevku, ki ga je Katja Trotošek (sebe je poimenovala »perovski otrok«!) posvetila umrlemu »staremu Perovčanu« Albinu Potokarju. Med dragocenimi pričevanji o starem Perovem, starem Titanu in perovskem življenju so tudi podrobni podatki o leseni, ozki in nevarni perovski brvi. Albin Potokar je pomnil, da je podivjana Kamniška Bistrica trikrat podrla perovsko brv in jo odnesla proti Črnemu morju.
Vlogo nekdanjih brvi je leta 1967 prevzel pravi novi perovski most, ki je zdržal skoraj pol stoletja. V letu 2014 smo čakali in dočakali nov perovski most, ki v enem loku povezuje na novo urejena bregova hudourniške reke.

Večkrat ogledujem ta perovski most vzdihljajev in pri tem po starčevsko pomodrujem, da imenitno povezuje ljudi z obeh bregov, ki so iz različnih generacij in poklicev. Nekaj podobnega pa počne tudi Perovski list!

Včasih priprem oči, poslušam šumenje vode in v spominih zaživijo jutranje procesije delavcev, ki hitijo v Tovarno Titan, na »šiht«! Hitijo po perovski brvi čez Bistrico, nato po Titanovi brvi čez Kanal in še po Grošanovi brvi čez Žajspoh (obeh že davno ni več); vsem se mudi proti Titanovi vratarnici, pohiteti morajo, klenkanje tovarniškega zvonca...

Vedno nas nekaj priganja, včasih je bil to Titanov zvonec, ki ga je zamenjala sirena; avtorja teh vrstic pa prijazno priganja glavna in odgovorna urednica...

Bom biu ubogou, ampak ne rad!
Tako je rekel eden od vrtičkarjev na novem Perovskem mostu in za njim samo ponavljam.

Janez Majcenovič