Kategorija - arhiv: Perovljani

Za vedno se je poslovila Perovljanka Helena Stele, Mlinarjeva

Gospa Helena Stele, je bila marsikaj: hči trdne Mlinarjeve domačije na Perovem, zapisovalka in pripovedovalka spominov na svojo drago vas domačo, bila je zadnja Mlinarjeva, ki je z ljubeznijo skrbela za dediščino z bogato zgodovino domačije. Bila je starosta perovske »gospode« in z veseljem in drobcem hudomušja sodelovala pri svečanih perovskih ceremonialih. Bila je klena zadnja Mlinarjeva hči, ki je za svojo rodno hišo skrbela tudi še potem, ko je že živela v kamniškem domu starostnikov. Skoraj vsak dan jo je obiskovala, spustila vanjo sonce in perovske sape, poskrbela za mucke, zalila rože, ki so bujno krasile okna domačije in poskrbela, da je hiša »živela«.
To in še marsikaj je bila ga. Helena.

Ko smo se pred dobrimi petimi leti skupaj pripravljali na pomemben perovski ceremonial (podelitev listine o perovskem državljanstvu priženjenemu vaščanu na Perovo) je žarela kot srečno dekle, brala zapisane vrstice kot poet, odeta tako pražnje, kot da Perovo obišče sam kralj. S svojo vnemo nas je vse navduševala in povezovala s perovskimi koreninami in ponosom. Bila je simbol perovskega domoljubja.

Izšel je Perovski list 2016

pl2016

Za ogled Perovskega lista KLIKNITE SLIKO

PEROVSKI LIST , letnik 7, številka 1, december 2016         

Vsebina (za ogled kliknite sliko na desni):                     

  • Namesto uvodnika
  • Zgodbica za Ivano

PEROVSKI DOGODKI                                                    

  • Perovanjske razglednice (z bregov Kamniške Bistrice)
  • Trikraljevska kolednica pri Grošanu
  • Žensko vasovanje na Perovem ima dolgoletno tradicijo …
  • Iz Šole zdravja na Gregorjevo delavnico v Sneguljčico!
  • Poglejte kak’ pridne Perovčice smo me …
  • Prijateljska Duplica reševala čast perovskega Miniperovanja!
  • Pojedli »nagradi«, se poveselili in poslovili, a le za kratek (počitniški) čas!
  • Jutranje ptice osvajajo Perovo
  • Oranžne babice v vrtcu …

BILO JE NEKOČ                                                                

  • Pogačnikova hiša – Pr’ Vinotoč
  • Spomini na sadjarskega svetovalca inž. Franceta Lombergarja
  • Spomini iz (perovskega) fotoarhiva – Flereške

PEROVSKI UTRIP DANES                                            

  • Klepet s predsednikoma KS
  • Sklepi sodišča – odločila je teža dokazov (nadaljevanje)

ŠE VEDNO AKTUALNO                                                

  • Vila rogovila s skravžljanimi živci
  • Skok v »zajčnike«

PEROVSKI OBRAZI                                                       

  • Pavla, Anja, Saša – zvezd(ic)e perovskega neba

PREDSTAVLJAMO VAM                                              

  • Perovo – popek Slovenije
  • Perovske legende iz ozadja: iz garaže
  • Perovska harfa – Mlinarjev kozolec – pri počitku

HIŠE S POSLANSTVOM                                

  • E-viri v vaši knjižnici
  • Najlepše darilo
  • Senzorni vrt Vrtca Zarja
  • Nadvse razgibano leto mladega gasilca
  • Včasih se znajdeš v situaciji, ko potrebuješ pomoč ljudi, ki jim je mar za življenja drugih

PEROVSKE TOVARNE                                   

  • Da čas ne zbriše Svilanitove ustvarjalnosti
  • Eta – tovarna, ki obeta

 ZAHVALE IN POVABILA

PEROVSKI POKEMENI

—————

Perovski list 2016 v celoti si lahko ogledate TUKAJ,
če pa v vašem brskalniku ni pravilno prikazan ali pa ga želite prenesti v svoj računalnik, kliknite TUKAJ.

—————

Izšel je Perovski list 2015

Perovski list 2015

Za ogled Perovskega lista KLIKNITE SLIKO

Vsebina (za ogled kliknite sliko na desni):

Uvodnik – urednica PL
Zgodbe perovskega mostu

PEROVSKI DOGODKI

Perovanjske razglednice
Trikraljevska kolednica
Častni občan, ki nikoli ne pozabi, da je Perovljan
Ena luštna Gregorijeva feštica
Od rotovža do Rotovža
Dan zemlje na Perovem
Miniperovanjski direndaj
Poučen obisk perovske trgovine za male živali
Perovčki iz Šole zdravja: Nam se dogaja, pa vam?!

BILO JE NEKOČ

Kaj je o Perovem pisalo pero Kamniškega občana
Bistrica od Železnega mostu do Perovske brvi
Krajevna skupnost Kamnik-Perovo (1991-1997)

PEROVSKI UTRIP DANES

Perovski utrip v KS Perovo
KS Novi trg se predstavi
Igriščna vila pripoveduje

Janez Majcenovič – častni občan Občine Kamnik

Občina Kamnik je 27. marca 2015 slovesno podelila Janezu Majcenoviču naziv častni občan Občine Kamnik za življenjsko delo na področju naravoslovnih strok in pomenljive prispevke, ki jih je ob poklicnih zadolžitvah vseskozi dopolnjeval z govorico glasbe in v spremstvu vrednot najširših duhovnih razsežnosti, s čimer je bogatil Kamnik in obenem prispeval ugleden delež k njegovi širši prepoznavi in uveljavitvi.

Janez MajcenovičJanez Majcenovič, rojen v delavsko-obrtniški družini na Perovem v Kamniku, je osnovno šolo in nižjo gimnazijo obiskoval v domačem mestu, višjo gimnazijo (Realko) pa v Ljubljani. Tam je maturiral, nato študiral matematiko na Prirodoslovno matematični fakulteti in leta 1960 postal diplomirani matematik.Kot sicer nadobuden profesor pa že kmalu po začetku službovanja zaradi očitkov politične neprimernosti v pedagoških vrstah ni bil več zaželen. Pot poklicnega izpopolnjevanja in specializacije ga je iz Ljubljane preko Beograda vodila na ugledne tuje ustanove v Nemčiji, Avstriji in tedanji Sovjetski zvezi. Usposobljenost v mladi panogi računalništva in specializacija za vodilne zavarovalne delavce sta mu kot profesorju matematike in poslovne matematike širili zadolžitve in stopnjevali poklicno odgovornost pooblaščenega aktuarja, zavarovalnega matematika, sodnega izvedenca, vodilnega zavarovalnega delavca – direktorja sektorja računalništva in informatike ter višjega svetnika na področju bančništva. Posvečal se je tudi pedagoškemu področju kot profesor poslovne matematike, fizike in računalništva na srednjih šolah ter različnih stopnjah izobraževanja odraslih.

Življenje in delo Janeza Majcenoviča ob poklicni usmerjenosti vseskozi pomembno opredeljuje tudi področje kulture. Od svojega šestega leta do danes je zvest cerkvenemu petju na kamniških korih; bil je soustanovitelj Mešanega pevskega zbora Planika v Kamniku in član Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani. Dvaintrideset let je bil dejaven v vrstah Prvega slovenskega pevskega društva LIRA Kamnik, in sicer kot član zbora, odbornik in solist baritonist.

Trio Kamniški koledniki

Pri LIRI je nastopal v več kot 50 solističnih vlogah, med njimi je bilo pet krstnih izvedb; posnel je dve veliki gramofonski plošči, štiri kasete in več radijskih oddaj; sodeloval je na številnih koncertih po Sloveniji in odmevnih gostovanjih v tujini, na festivalih in tekmovanjih. Nastopal in snemal je tudi z drugimi kamniškimi zbori, kot so Cantemus, Titan in Cerkveni zbor Stranje. Kot solopevec je nastopal na številnih koncertih, recitalih, spominskih prireditvah in najrazličnejših priložnostnih slovesnostih ob spremljavi orgel, klavirja, citer, kitare, pihalnega in simfoničnega orkestra. Kot član tria Kamniški koledniki je v vlogah (so)pevca, povezovalca, recitatorja in avtorja veznih besedil gostoval v številnih krajih po Sloveniji in v zamejstvu, pa tudi v Nemčiji, Švici, Angliji, na Švedskem, v ZDA in Kanadi, v Argentini, Braziliji, Urugvaju in Avstraliji.

Najvidnejše poudarke s poklicno-strokovnega in ljubiteljsko-kulturnega področja v življenjepisu Janeza Majcenoviča dopolnjujejo tudi druge dejavnosti, ki segajo od njegovega prispevka kamniškemu športu in šahu do doprinosa k boljšemu poznavanju (kamniške) zgodovine, spodbujanju domoljubja in utrjevanju širše humanistične zavesti.

Bil je odbornik, tajnik, načelnik in tehnični vodja Plavalnega kluba Kamnik ter tekmovalec in funkcionar v Šahovski sekciji društva Solidarnost. Desetletja njegovih družbenih dejavnosti zaznamujejo aktivno sodelovanje s pomenljivimi prispevki v Občinski izobraževalni skupnosti, Zvezi kulturnih organizacij Kamnik in ne nazadnje v njegovi domači Krajevni skupnosti Perovo. Dejaven je bil tudi v publicistiki: avtorsko navzoč z objavami številnih člankov in prispevkov tako v strokovnih kot poljudnih publikacijah, dnevnih časopisih in lokalnih glasilih; s temami od zavarovalstva, računalništva, informatike in ustavnih preobrazb do obravnav zgodovine; z oživljanjem in posredovanjem krajevnega, narodnega, svetovljanskega spomina; z upoštevanjem pozabljenih ali prezrtih dejstev, dogodkov, osebnosti in njihovih stvaritev …

Ob vseh teh dejavnostih pa Janez Majcenovič nikoli ne pozabi, da je Perovljan. Brez njega ne mine nobeno Perovanje, brez njega ne bi bilo simpozija o Perovem, odkritja spominske plošče Francetu Lombergarju, nepogrešljivo je njegovo pero v Perovskem listu in pomoč pri pripravi več perovskih prispevkov. Brez prizadevanj ata Janeza, kot ga poimenujemo na nekdanjem Spodnjem Perovem, se tudi krajevna skupnost ne bi imenovala Perovo.

Vir: gradivo Občine Kamnik in Perovski list 2013, foto zgoraj: dr. Ivo Kordaš, video: KamAvt (Youtube)

Več na http://castni.nakamniskem.si/majcenovic/

Večerno srečanje z Janezom Majcenovičem

Spoštovani perovski prijatelji!

Kulturno društvo Sv. Jakoba iz Kamnika tudi nas,  v Društvu Perovo povezane prijatelje svojega domačega kraja in ljudi, vabi  v soboto , 22. marca ob 19. uri v dvorano Frančiškanskega samostana v Kamniku  na večerno srečanje z Janezom Majcenovičem. Pogovor z našim spoštovanim krajanom in soustvarjalcem perovskih dogodkov  bo povezoval  Tone Ftičar, pri glasbenih točkah pa ga bo spremljal Dominik Krt.

Natanko pred letom dni  smo Janezu Majcenoviču ob njegovem okroglem jubileju zaželeli zdravja ter dobrega počutja  in da bi se radi  z njim še naprej srečevali. Sobotni večerni dogodek je zato prava priložnost, da se z njim srečamo in prisluhnemo njegovim besedam in petju.  Morda nam celo razodene, kaj se je spisalo v njegovi 81 »življenjski vrstici«  pa tudi, kako se počuti v koži prvega perovskega kneza…

Prijazno vabljeni na Janezov večer! Na večer našega Perovljana, ki rad in velikokrat pove: Hvala, k’ smo pr’jat’li!

P.S.: Povabite na večer še sorodnike, prijatelje in znance, ki imajo Perovo in Perovljane radi.

Iz arhiva: Prispevka ob 80. letnici sta bila objavljena TUKAJ in TUKAJ

Perovske žene praznovale dan žena

»Seminarska naloga«  ob Dnevu žena na Perovem

Ko na Perovem zacvetijo zvončki…

Z letošnjim praznovanjem dneva žena smo na Perovem pohitele in ga praznovale že  dan pred uradnim praznikom. Ker so pravi zvončki, ki so zaščitni znak vsakoletnih prazničnih povabil , že skoraj odcveteli, se je glavna organizatorka Barbara (ob izdatni in dobrohotni podpori moža Janeza) dobro znašla in si »sposodila«  čudovito »malarijo« Kamničana Lojzka Berleca.

Uspešno. Na lep pomladni dan smo se zbrale pri Volku. Ko smo napasle oči na dobrotah, ki so jih spekle in prinesle povabljenke (in jih seveda tudi poskusile), smo se odločile, da se bolje spoznamo. Kljub oglatim mizam smo imele »okroglo mizo« in tako po vrsti je potekala tudi predstavitev. Da bi kakšna dragocena izpoved ne zašla v pozabo, se je spisala naslednja  praznična »seminarska naloga«.

–  NADA HUMAR se je letos izkazala s pehtranovo potico, čeprav še nismo pozabili lanske špehovke! Odločitev, kaj izbrati za drugo leto, bo težka..

–  HABJANOVA teta nas je (čisto vse prisotne) razveselila s kvačkanimi prtički. Spretna je v različnih ročnih delih in vrtnarstvu…Se pridemo učit!

–  ČESNOVA MAMA, stara 92 let, je najlepša, najbolj dobrovoljna babica, svojih let na Perovem. Ima pa tudi najlepše rože na oknih in orhideje v stanovanju.

–  MARJETA MAJCENOVIČ ni bila prav zgovorna, razveselila pa nas je s pripombo, da bi brat Janez rekel: »Vsaj enkrat tih’ bod’«.  Naučila nas bo delati lojne pogače za ptice.

–  FANI ČESEN je za letošnjo gostijo prinesla ta’krhke flancate. Menda pa slovi po »brzinskem« nabiranju borovnic (bo treba preverit!).

–  MARJANA FARAZIN (rezervno ime MAGDA)  ima nadvse rada otroke, seveda najbolj svoje vnuke, ne brani pa se varstva tudi tujih in rada priskoči na pomoč.

–  LIDIJA ROMŠAK je njena, po videzu popolnoma drugačna sestra, po duši pa sta si podobni. Ker rada hodi in dobro nabira jurčke, pričakujemo drugo leto- vložene jurje!!!

–  ALENKA HUMAR ima kratek perovski staž, a se je v 12-tih letih kar aklimatizirala. Ne more ji biti hudega, če ima take fejst sosede!

–  MARIJA FABČIČ je Barbarina prva soseda, v službi, v Ljubljani pa je Jankovičeva soseda in tam skrbi za vrtce.

–  IVANA SKAMEN, predsednica Društva Perovo, je morda najbolj “razgledana”, saj je s kolesarkami videla pol sveta, a pravi, da je najlepši »razgled« našla doma, na Perovem. Morda nam kdaj pripravi kakšno potopisno predavanje, s podrobnostmi, ki jih ni zaupala še nikomur.

–  IVICA VUK in ANGELA KAČIČNIK sta priseljeni v isti blok, na Zikovi ulici, a se nista poznali 30 let. Združilo ju je delo, vsaka vzame svojo motiko pa gresta »u tabrh«. Če ju kdo vpraša, kam z motikami, rečeta, da jih imata za obrambo. Angela, ki je bolj zgovorna pravi, da jo sprašujejo tudi »kolk pa kej plačajo?« Ona jim pa odgovori: »Sonce, voda, zrak, svoboda, vode je zmeraj dost’, mošta pa tud včasih tolk’, da komi dam prideva.«

–  IVANKA NOVAK je 32 let Perovčanka in žena našega spletnega mojstra in fotografa  Branka. Je njegova in  zato tudi naša podpornica, pred leti pa tudi prva pri perovski »vladi«..

–  IVANKA UČAKAR je sicer mejašica iz sosednje KS, a naša zvesta sodelavka pri Perovskem listu, zelo aktivna upokojenka, pedagoginja, novopečena babica, soustvarjalka pomembnih knjig in dogodkov… Domenili smo se za vodeni ogled Kamnika. Se že veselimo!

–  STANISLAVA ZAVRŠNIK je  mama treh odraslih otrok, tudi nam najbolj poznanega Gorana, ki nam pomaga oblikovati dogodke na Perovem. Je avtorica dveh knjig: Dokler živimo, naši spomini ne morejo umreti in Preveč je bilo solza. Obe knjigi sta pričevanji o vojnih dogodkih, sodelovala pa je tudi pri dokumentarnem  filmu – Ukradeni otroci, ki si ga bomo lahko ogledali 5. aprila v Domu kulture v Kamniku.

–  MIJA MAJCENOVIČ se je leta 1971 priselila na Perovo. Bila je Steletova, kjer je še zdaj svečarstvo, včasih še lectarija… S  tremi brati in šestimi sestrami so bili od malega  vajeni delati, a  otroštvo je bilo kljub temu lepo. Poznala je Plečnika, ki  je sodeloval z očetom. Bila je odbojkarica in je ob 50 letnici kamniške odbojke pripravila razstavo in napisala knjigo Odsevi minulega časa. Že dolgo pa jo zaposluje družinski  rodovnik, naporno a zanimivo delo, ko se srečaš s fotografijami iz leta 1862, ali najdeš zapise iz leta 1620… Mož Janez pravi, naj neha raziskovati, da ne bo nazadnje ugotovila, da sta tudi ona dva v sorodstvu …

–  TILKA BERLEC je delala 20 let v Emoni (Trg talcev, Kamnik) in večina jo pozna po odlični obari, pa še sedaj ne izda kaj točno je bilo v njej…

–  HIJACINTA ŠMIT je prava Perovčanka, Janežičeva, rojena v Fajdigovi hiši. O Janežičih radi rečejo, da so b’li »od hudiča«: kako so smučali med smrekami s Starega Gradu, se vozili s kolesom, sede na bilanci, po Bistrici, hodili z velikimi hoduljami… Hijacinta ima veliko družino, veliko kmetijo in veliko dela. Pri njej dobite recepte kako se kaj vloži in predela za ozimnico.

–  TATJANA HLAČER je pognala korenine na Korenovi domačiji, domu svoje mame. Ona je naša vez s sosednjo KS (Novi trg). Organizira dogodke na svojem koncu in neguje navezo med Zgornjim in Spodnjim Perovem. Pozitivno energijo gotovo dobi iz gline, s katero dela, ustvarja. Pravi da je rada Perovljanka in da se v naši družbi odlično počuti.

–  MANJA BOGATAJ, naša gostiteljica, birtinja, vedno prisluhne našim posebnim  željam… Poskrbi da se imamo ob druženju lepo, domače, skoraj kot bi bili v domači dnevni sobi. Pa k temu ne prispeva le zakurjena kmečka peč, ampak Manja, s svojo pozitivno energijo, saj pravi da se z njo napolni že zjutraj, ob pogledu na kamniške planine. Manja, hvala za vsako leto posebej in za vse skupaj!

–  BARBARA BERGANT – »ta’glavna« pobudnica, organizatorka dogodka, ki želi ohranjati  tradicijo, povezati generacije, predvsem pa prazniku vdihniti tisto več – srčnost. Barbari to odlično uspeva, saj »trenira« že od malega, ko je bila še Barbka in ko je njena mami začela vabiti,  velike in male sosede, na praznovanje Dneva žena. Vsako leto nam poleg originalnega in prisrčnega povabila z zvončki, pripravi tudi kulinarična presenečenja za oči in še bolj za okus, mljask, mljask… Njena odlika je tudi zgovornost in dober spomin, saj nam je razkrila marsikatero zabavno dogodivščino iz otroštva, o sebi in sosedih, Perovljanih.

In kaj ima Barbara najrajši? Svoji vnučki: Pio in Julijo, ki sta jo obiskali pri Volk-cu…(potem pa sta dedija odpeljali na igrišče).

–  HELENA STERLE: pravijo, da sem mama kamniških otrok, no po »plesnivi buči«  bi prej rekla, da stara mama… Svojo poklicno pot sem začela v vrtcu, pri mini mulčkih, zaključila pa v Kotlovnici pri ta’velikih mulcih, vmes pa prostovoljstvo, kjer se je kaj dogajalo  za otroke in družine. Podpora moje družine in delo mi dajeta energijo, da še ne bom kmalu odnehala.

Zadnja zadolžitev, ki sem jo sprejela je – tajnica Društva Perovo – in tole kar berete je moja »seminarska naloga…«. Ko jo boste ocenjevali ne bodite prestrogi, če sem kaj preskočila ali narobe zapisala…

Za konec le še, da je bilo to perovsko srečanje tako prijetno, da ga moramo čim preje ponoviti. Če ne preje, pa zagotovo jeseni, ko se spodnje Perovčani odpravimo čez »mejo« (Kamniško Bistrico) v goste k … zgornje Perovčanom.

Nekaj fotografij s tega srečanja si oglejte tudi na kliknite TUKAJ

Ata Janez “vnovčil” rojstnodnevni darilni bon

Člani ŠKD Perovo smo ata Janeza, takrat sveže ustoličenega prvega perovskega kneza, ob praznovanju njegovega 80. rojstnega dne obdarili z vikend oddihom na Krasu. In zdaj se je ta vikend oddih zgodil.

Vožnja izpod kamniških planin, s Perovega, naproti kamnitemu, zelenemu Krasu, v Tomačevico, je minila v prijetnem klepetu; klepetu o Kamniku, Krasu, dogajanju po Sloveniji, svetu … A vendarle ta vožnja ni bila povsem sproščena. V »cuketo« voznice so se tu in tam prikradle vprašalne, boječe misli, kako se bodo vendar ljudje, ki se še nikoli niso videli, ki se prav nič ne poznajo, sprejeli, se razumeli … V mislih perovskega slavljenca in njegove življenjske sopotnice so bila prav gotovo, sploh če se spomnim besednega tipanja o tem in onem kraškem, podobna vprašanja. Le kdo ju čaka, kaj ju čaka, kaj od darilnega izleta lahko pričakujeta?! Komaj dobro je ata Janez stopil na kraška tla in mama Mija zadihala kraško sapo, so me (nas?) tisti neprijetni strahovi o tem in onem (je pač potrebno priznati, da so bili prisotni) zapustili. Kot bi se videla že ničkolikokrat sta v klepet padla ata Janez in gostitelj Mirko, prav nič za njima pa nista zaostajali mama Mija in Mirkova soproga Mara oz., natančneje, v skupinski klepet se je potopila kar celotna razširjena petčlanska kraška družina in trije Perovljani.

Perovljanka ga. Stanislava Završnik dopolnila 80 let

Pa jo imamo, na Perovem, spet eno okroglo! Častitljivo jubilantko!

Naša Perovljanka, ga. Stanislava Završnik, je dopolnila 80 let.

slavka_zavrsnikZato smo jo predstavniki krajanov iz ŠKD Perovo in KS Perovo obiskali na njenem domu. Bil je lep, sončen dan, tako da smo lahko posedeli na njenem urejenem vrtu, ki ga ima tako rada tudi sama.

Slavljenka je še vedno zelo čila in aktivna gospa, ki rada obuja in ohranja dogodke, ki jih je kamniško podeželje doživelo med in po vojni. Njeno brezskrbno otroštvo oz. otroštvo šestih otrok se je končalo, ko sta oče in mati odšla v partizane, otroke pa so Nemci odpeljali v otroško taborišče v Nemčijo. O tem krutem in žalostnem času, med 1941 -1945, je ga. Stanislava zbrala pričevanja in dokumente ter jih predstavila in zapisala v knjigi Dokler živimo, naši spomini ne morejo urmeti (1997). Leto kasneje je izšla knjiga o kruti usodi 500-tih ukradenih otrocih – Preveč je bilo solza (2002-ponatis), 2010 pa je bil posnet dokumentarni film –Ukradeno otroštvo, ki smo ga lahko videli pred kratkim na TV Slovenija. Družina Brlec se je po vojni sešla na opustošeni domačiji na Lokah v Tuhinjski dolini.

Ga. Stanislava je po dokončanih šolah in tečajih s petnajstimi leti pričela z delom v Sindikalni knjižnici v Kamniku, z osemnajstimi leti se je “primožila” na Perovo 54, sedaj Podlimbarskega pot, rodila tri otroke in do upokojitve delala v tovarni Titan, kjer je tudi vodila tovarniško knjižnico.

Več o delu, življenski poti in aktivnostih naše slavljenke si lahko preberete v Perovskem listu, ki je izšel leta 2011, in na kamniški spletni strani v prispevku iz leta 2008, ko je dobila bronasto občinsko priznanje.

Naše druženje s slavljenko je bilo zelo prijetno, obujali smo spomine na pretekle čase, predvsem na lepe in prijetne dogodke, in rekli tudi kakšno kritično na današnji čas. Pridružili so se nam tudi vsi trije slavljenkini otroci, na katere je mama zelo ponosna. Ob prigrizku in klepetu je čas tako hitro minil, da nismo opazili, da se je sonce že poslovilo. Pa smo se poslovili še mi, z dobrimi željami in obljubo, da se še srečamo.

Ata Janez spisal prvih 80 vrstic

IMG_3458V ponedeljek, 18. marca 2013, je v 81. leto vstopil Janez Majcenovič. Že dan prej je za svoje prijatelje in znance v šotoru za Grošanovo kmetijo na Perovem pripravil praznovanje svojega rojstnega dne. Udeležili so se ga tudi člani ŠKD Perovo in ata Janeza, kot mu pravijo, prijetno presenetili.

Prvič:

Na visokem prestolu, v sprednjem delu šotora za Grošanovo kmetijo je sedela ustoličevalka, obkrožalo jo je perovsko ljudstvo in sodni prisedniki. Ko je ata Janez v spremstvu »dveh kmetov« pristopil do prestola, mu ga je ustoličevalka odstopila in pričel se je na Perovem prvič viden obred … Ata Janeza so perovski »kmetje« ustoličili za 1. perovskega kneza.

Ustoličevalka je obred začela z besedami: »Zbrali smo se, da bi ustoličili perovskega kneza«. Zatem se je med ustoličevalko in enim izmed kmetov razvil dialog: Ustoličevalka: »Ali je knez pravičen sodnik?« Kmet: »Da, nikoli nikomur ni podelil cveka, če je znal. Vsakdo je dobil pravi red. Četudi je v razredu vladal nered.«; Ustoličevalka: Ali skrbi za perovsko zemljo? Kmet: »Da, saj ima bogate izkušnje … Osvajal je šahovska polja, premagal marsikaterega junaka, požrl kakšnega vojščaka in kmeta, pa tudi kralja! Le s kraljicami je vedno ravnal spodobno (a ne, Mija?), tako v hribovitem, planinskem, kot na vodnem terenu.«; Ustoličevalka: Ali skrbi za perovske ljudi? Kmet: »Da, svoje znanje, zgodovinska dejstva, zgodbe … neumorno deli med svoje kmete, da ne ostanejo neuki! Za tiste, ki znajo brati, tudi kaj napiše. Poleg tega ne smemo pozabiti, da rad ponudi roko svojemu kmetu, ki svojo pot domov išče po krivulji strele …«. IMG_3415Ustoličevalka: »Ali je svobodnega stanu?« Kmet: »Odkar je spoznal svojo Mijo in si nadel zakonski jarem, je to težje trditi, a vendar, končno, moramo pritrditi, da. Ata Janez je pogosto razprl svoja pevska krila in svobodno letel po Argentini, ZDA, Kanadi, Avstraliji, še danes pa svobodno ‘želi podati svoje srce’ v deželi slovenski«; Ustoličevalka: »Ali spoštuje krščansko vero?« Kmet: »Ankete med podložniki so pokazale da, saj večkrat reče OBOG, kot pa zakolne«.

Srečanje v spomin na Ivo Šubelj Kramar

Te dni bi Iva Šubelj Kramar, Perovljanka iz Zgornjega Perovega, dopolnila 60 let; pa ji ni bilo dano. Njej v spomin bo v nedeljo, 24. februarja 2013 ob 17. uri, v Erbergovih paviljonih graščine v Dolu pri Ljubljani srečanje s prikazom delčka njenih obširnih zbirateljskih kolekcij, njenih umetniških fotografij in slik, predvsem pa dela njene obsežne zbirke pletarskih izdelkov.
Ob tej priložnosti je izšla tudi Ivina druga knjiga LEGENDE IN MIT.
Več o Ivi Šubelj Kramar in njene zanimive in originalne zamisli kreiranja šopkov pa si lahko ogledamo tudi na spletu (kliknite tukaj)